Zgodba o srčnosti, pogumu in vztrajnosti - tudi najmanjši med nami so zmožni največjih dejanj. Današnjo zgodbo je navdihnila deklica Ula Lara, hvala!
Desetletni Liam in njegov kužek Vid sta bila oba že od nekdaj velika oboževalca morja in morskih bitij. Liamova soba je bila opremljena kot dno oceana; na posteljnini in preprogi so kraljevale podobe barvitih koral, med katerimi so plavale želve, hobotnice in ribe vseh možnih oblik, barv in velikosti. Stene sobe in tla so bila temno modre barve, kot je temno pravo oceansko dno.
Najveličastnejša pa je bila njegova lesena postelja v obliki podmornice, ki sta mu jo izdelala dedek in oče, oba mizarja po poklicu.
Mama ji je s poslikavo dodala videz nerjavečega jekla in vijakov ter okroglo okno za opazovanje oceana. Streho in stranice je zašila iz pisanega blaga tako, da je bilo videti kot, da podmornico obdajajo morska bitja.
Seveda tudi periskop ni smel manjkati; Liam ga je izdelal pri pouku tehnike ter ga nato pritrdil na svojo podmornico.
Liamov kužek Vid, pasme vodni španjel, je prav tako oboževal morje in njegova pasja košarica je imela blazino z motivi kitov ubijalcev - ork ter kitov grbavcev, veličastnih, a miroljubnih velikanov.
Vsak dan po koncu šole je Liam najprej sprehodil Vida, nato pa sta skupaj počivala v domačem "morskem kraljestvu" in prebirala knjige kot so "20.000 milj pod morjem", "Reševanje malega Nema", "Moby Dick" ter si vsaj 10x ogledala film "Svobodni Willy" o dečkovem reševanju orke. Tudi sama sta sanjarila, da bosta nekega dne reševala kite in Liam je že načrtoval kako bo postal raziskovalec oceanov, Vid pa ga bo spremljal na njegovih globokomorskih odpravah.
V bližini njihovega doma je bil velik akvarij, pravzaprav vodni park z morskimi živalmi, kjer je bil glavni oskrbnik Liamov stric Peter, zato sta ga Liam in Vid obiskovala v parku kolikor pogosto je bilo to mogoče. Stric Peter je imel zelo rad svojo službo, ki pa je bila zadnje čase nekoliko bolj stresna, saj so ob zaključku šolskega leta vodni park obiskovale trume otrok. Živali v parku so se tako pogosteje vznemirjale ob vsem dogajanju in stric Peter je, še posebej njihovo največjo atrakcijo, kita belugo po imenu Jan, le stežka pomiril.
Nekega dne pa so park obiskali še prav posebej glasni, pravzaprav razgrajaški otroci. Stekli so k Janovem bazenu, popolnoma prezrli znak "Prepovedano trkanje po steklu" ter pričeli na vso moč tolči po steklu, da bi priklicali Jana k sebi. A Jana je to le preplašilo, želel se je skriti pred nesramneži in hitro odplaval na drugi konec svojega velikanskega bazena. Kuža Vid, ki je vse to opazoval je žalostno zacvilil in položil svoji šapici nežno na steklo, da bi pomiril Jana. Tolažba žal ni delovala in Jan se je zavlekel v najtemnejši kot svojega bazena, v upanju, da je na varnem.
Otroke pa je to strašansko razjezilo, stekli so okrog bazena do Janovega skrivališča in pričeli tam ponovno tolči po steklu. Morda niso vedeli ali pa jim je bilo vseeno, da kiti pod vodo v resnici zelo dobro slišijo in da se zvok pod vodo širi celo hitreje kot po zraku; za kitov občutljiv sonar s katerim "posluša" je tovrsten hrup lahko ne le nadležen, temveč celo zelo moteč in boleč. Jan je bil zato čedalje bolj vznemirjen in je vse hitreje krožil po bazenu, pri tem pa razburjeno udarjal s svojo močno plavutjo, da so se kot sled za njim delali mehurčki.
Stric Peter, ki je zaslišal hrup, je pritekel do Janovega bazena pogledat kaj se dogaja. Otroke je skušal pomiriti in jim dopovedati, da naj prenehajo, a ga sploh niso slišali; še naprej so se podili okrog bazena in vznemirjali ubogega Jana, Peter pa je ves nemočen tekal za njimi in jih rotil naj se umirijo. Ves park se je kar tresel od burnega dogajanja, voda pa je iz Janovega bazena pljuskala preko roba in zalivala mimoidoče obiskovalce.
Tedaj pa se je zgodilo nekaj povsem nepričakovanega; vedno miren in prijazen kuža Vid se je pogumno postavil pred razgrajajoče otroke in zalajal na ves glas. Otroci so se zdrznili, tako so se ga prestrašili, ko pa so videli, da je le majhnem kuža, so se mu pričeli posmehovati. A kuža Vid se ni zmenil za to, odločno je sedel pred otroke, ki so bili mnogo večji od njega in tokrat zalajal še glasneje.
Otroci so se prijeli za ušesa in kričali nanj naj odneha, saj je lajež odmeval od sten in stekla akvarija ter jim polnil ušesa, Vid pa je odnehal šele, ko so odnehali otroci.
K otrokom je nato pristopil stric Peter in jim pojasnil: "Vidite otroci, ni prijetno, če vas nekdo vznemirja in zganja hrup, od tega nas lahko bolijo ušesa in glava. Veste, kiti zelo dobro slišijo, zato res ni potrebno biti glasen ali celo tolči po steklu. Če boste umirjeni in prijazni, bo kit Jan veliko raje priplaval do vas in vas pozdravil, ker se vas ne bo bal. Celo taki velikani kot je Jan so občutljiva in nežna bitja in mi vsi moramo lepo skrbeti zanje, da se bodo dobro počutili med nami."
Otroci so Petra pozorno poslušali, nato pa so se skesano zazrli v ubogega Jana. "Oprosti Jan, nismo vedeli, da se nas bojiš," so rekli z umirjenim glasom, mu pomahali, pobožali kužka Vida, ki je sedaj spet prijateljsko repkal in se nazadnje poslovili še od Petra in Liama, ki je prišel poiskat svojega kužka.
"Liam, tvoj Vid je rešil Jana!" mu je povedal stric Peter.
"Kaj res?" so Liamu od ponosa zažarele oči.
"Liam, kaj pravita, če bi bila vidva med šolskimi počitnicami moja pomočnika? Obiskovalce bi lahko podučila o kitih in kuža Vid bi skrbel za red in mir. Kaj praviš?"
"Seveda!" je bil Liam navdušen, objel svojega strica, nato pa še kužka. "Bravo Vid, res si bil neverjetno pogumen, da si jih ustavil in pomagal Janu. Izvrsten morski raziskovalec boš!" mu je zašepetal v uho in ga počohljal za ušesi.
In res, Liam in kuža Vid sta odslej skrbela za Jana, obiskovalcem delila poučne zloženke o kitih in primernem obnašanju v vodnem parku ter vsakemu morebitnemu razgrajaču hitro pokazala znak "Prepovedano trkanje po steklu". Otroci, ki so obiskovali Jana, so odslej vedeli veliko več o kitih in so zato spoštovali njihov mir. Jan se je tako večkrat opogumil in jih prišel pozdravit čisto blizu stekla ter jim ljubeznivo pomahal s svojo velikansko plavutjo. Trije razgrajači so odslej tudi sami mirili preglasne obiskovalce, saj so se naučili čisto posebne lekcije: "Ne delaj drugemu tistega, česar ne bi želel, da drugi delajo tebi!"
Liam in kuža Vid pa sta se odločila, da se bosta, ko bosta velika, podala na čisto posebno misijo; trudila se bosta osvoboditi kite na prostost, kot sta to videla v filmu o Svobodnem Willy-u. Namreč, zelo ju je razžalostilo, ko sta izvedela, da ponekod kiti živijo v mnogo premajhnih bazenih po svetu in so obiskovalcem na ogled celo v nakupovalnih centrih, kjer pa je življenje zanje povsem neprimerno in običajno tako stresno, da lahko od žalosti zelo resno zbolijo.
"Ja, to bo najino poslanstvo, vrnitev kitov v njihov pravi dom, kjer ne bo trkanja po steklu ali premalo prostora za plavanje!" je zasanjano dejal Liam svojemu pasjemu prijatelju in Vid se je popolnoma strinjal. Do takrat pa sta si obljubila, da bosta pomagala kar najlepše poskrbeti za Jana in druge živali v vodnem parku.
Kadar z ljubeznijo skrbimo za živali, nam le-te z veseljem vračajo ljubezen. In ali ni svet poln ljubezni mnogo, mnogo lepši za vse?
Comments